Select Page

V sredo, 4. 12. 2019, smo se učenci od 7. do 9. razreda pod mentorstvom učiteljic Franja Razdevšek in Lucije Topler udeležili Maratona pisanja za pravice, ki ga vsako leto organizira  Amnesty International.
Svoboda ljudi po svetu je še vedno ogrožena. Nekateri zagovorniki človekovih pravic so zaprti zgolj zato, ker so izražali svoje mnenje in se nenasilno borili proti krivicam.
Letos smo pisali apele za 24-letno Yasaman Aryani iz Irana, ker se je v javnosti pojavila brez zakritih las in želela to tudi spremeniti. V Iranu je to kaznivo dejanje, zato so jo obsodili na 16 let zapora.
Pisali smo tudi  za Marinel Ubaldo, ker je  pri šestnajstih izgubila svoj dom, saj ga je novembra 2013 razdejal smrtonosni tajfun na Filipinih. Zdaj se bori za to, da bi njena skupnost dobila varne nove domove ter da bi se filipinska vlada in tudi ostale vlade po vsem svetu začele soočati z resničnimi posledicami podnebnih sprememb.
Pretresla me je tudi zgodba staroselske kanadske skupnosti Grassy Narrows, ki že desetletja trpi zaradi zastrupitve njihovega okolja z živim srebrom. Že 50 let so tudi ribe v jezeru, ki jim predstavlja vir preživetja, zastrupljene z živim srebrom in zato nevarne za uživanje. To je ljudstvo Grassy Narrows oropalo zdravja. Vlada v teh letih  ni naredila veliko, da bi izboljšala to situacijo, ki predstavlja največjo zdravstveno krizo v državi.
Nasuja Abdulaziza iz Nigerije so prisilno izselili z njegovega doma v Nigeriji, da bi zgradili luksuzna stanovanja. Ko je bil star 23 let, so oboroženi možje in buldožerji rušili njihovo naselje in požigali domove, streljali družine in uničevali življenja. Leta 2017, večer pred prisilno izselitvijo, je Nasuja neka tolpa ustrelila v roko. Brez domov je ostalo 30.000 ljudi, prisiljeni so bili spati v kanujih, pod mostovi ali pri prijateljih in družini. Tudi Nasu je izgubil dom, ni pa izgubil upanja.
Presenečena in žalostna pa sem bila, ker smo pisali apele tudi  za starejše v Sloveniji, ker nimajo dovolj denarja in v  domovih za starejše ni dovolj prostora zanje. Nimajo pa podpore, da bi lahko kakovostno živeli doma (npr. dostava hrane, pomoč v gospodinjstvu …).
Država jim mora pomagati in poskrbeti, da bo dovolj domov za starejše. Domovi za starejše ne smejo biti predragi, da si jih starejši ljudje ne bi mogli privoščiti.
Vsi na maratonu smo se zelo potrudili in napisali čim več apelov. S tem smo za tiste, ki se borijo za pravice, naredili najboljše, kar zmoremo. Upam, da bo vsak naš apel pripomogel k rešitvi in da bo več ljudi živelo svobodno in varno.
Lahko pa se tudi vi pridružite naši akciji in na spletni strani Amnesty international – Pišem za pravice 2019 –  podpišete vse peticije naenkrat.

                                                                                                                              Tjaša Verhnjak, 8. a