MEDNARODNI DAN INVALIDOV
3. december je mednarodni dan invalidov, ki ga ZDIS vsako leto obeleži tudi s pedagoško akcijo. Z njo spodbudi otroke in mlade, da ustvarjajo na temo invalidov in invalidnosti. S tem ozavešča mlade, da spoznavajo posebne potrebe invalidov pri enakopravnem vključevanju v družbeno življenje, da razumejo njihove pravice, da delajo in se obnašajo varno, da bi se zmanjšalo število nesreč in invalidnosti.
Pedagoška akcija je tradicionalna tudi na naši šoli, saj učenci vsako leto pišejo pesmi in prozna besedila na razpisano temo. S tem prispevamo svoj delež k praznovanju mednarodnega dneva invalidov.
Letošnje teme so bile: Potovanje mladega invalida po EU, Invalid v mladinskem parlamentu ter Vključevanje invalida pri hišnih opravilih.
Sedmošolci so napisali kar nekaj zanimivih prispevkov, ki smo jih poslali na natečaj. Učenka Ema Hudnik iz 7. b je prejela nagrado na regijski proslavi ZDIS, ki je bila v dvorcu Bukovje 3. 12. 2022.
V šoli pa smo ta dan dodatno obeležili z razstavo vseh prispevkov v avli šole ter s posebno radijsko oddajo, ki jo je pripravil šolski radio ČI-ČI pod mentorstvom učiteljice Majde M. Lesjak.
Mentorica Franja Razdevšek
RAZMIŠLJANJE O INVALIDIH
Na tem svetu je veliko različnih ljudi, veliko različnih misli – takšnih ali drugačnih. Tako kot nog in možganov, obrazov, rok, oči, ušes in nog …
Invalidi so ljudje, ki so drugačni kot mi, a na koncu so vendarle ljudje – kot vsi. Nekateri jih zavračajo, ker so taki, kot so. Nekateri so na berglah ali vozičkih, nekateri so umsko prizadeti. A na cestah lahko vidiš kakšnega invalida in veliko obrazov, ki gledajo za njim. Lahko vidiš, kako se nekateri ljudje potegujejo za pravice invalidov. V preteklosti se nihče ni zavzemal za ljudi, ki so bili drugačni. Zaničevali so jih in tudi ubijali. Niso bili enakopravni kot ostali ljudje, beračili so ali pa ali pa že v mladih letih postali sužnji. Nekatere so dajali na posebne kraje in grdo ravnali z njimi. Njihovi starši so jih zaničevali ali tajili. Nekateri starši pa so jih skrivali pred oblastjo in se postavili za njihove pravice. Le kmalu po drugi svetovni vojni so se oblasti začele potegovati za pravice drugačnih ljudi. Postali so učenci različnih šol, postali tudi odličnjaki … Dajali so jim možnosti za različna življenja. Postali so odlični športniki., doktorji … Za nekatere imamo tudi posebne šole – kot šola v naši občini, ki se imenuje Osnovna šola za otroke s posebnimi potrebami. Zanje so prilagojeni tudi posebni domovi oz. ustanove, ki so prilagojene njihovim potrebam, in kjer lepo skrbijo zanje. Danes obstaja veliko pripomočkov in knjig, posebne posnetke za slepe in slabovidne otroke. Invalidi redko najdejo prijatelje, ampak ko jih spoznajo, dobijo najboljše.
Poznam različne ljudi, ki imajo naziv, da so invalidi. Imajo enake pravice kot jaz. So srečni takšni, kot so, saj imajo prijatelje, ki jih razumejo in stojijo ob strani.
Ema Hudnik, 7. b
ZGODBA O INVALIDU
Na začetku poletja je moja sestrična imela prometno nesrečo. Njen oče je na izvozu na glavno cesto spregledal tovornjak, ki se je pripeljal ravno tisti trenutek. Sestrična Nina je sedela spredaj na sopotnikovi strani in bila najbolj poškodovana. Imela je zlomljeni obe nogi in zelo poškodovano hrbtenico. S kraja nesreče so jo takoj s helikopterjem odpeljali v bolnišnico Maribor. Njen oče je bil samo malo poškodovan.
Najprej je bila zaradi hudih poškodb v umetni komi. Kljub temu sem jo vsak dan obiskovala. Bilo mi je zelo hudo, saj ne vem, kako bi vse to prenesla sama. Pop kakšnem mesecu se je zbudila iz kome. Počasi je dobivala energijo za sedenje in pogovarjanje. Veliko časa sem preživela z njo. Z invalidskim vozičkom sva se odpeljali na svež zrak, pomagala sem ji tudi na stranišče, igrali sva razne igre, kartali. Tako je vsaj malo pozabila na bolečine, boleče preglede in operacije.
Po dveh mesecih je prišel čas za odhod domov, čeprav se njeno stanje ni izboljšalo. Hrbtenica je bila preveč poškodovana, zato bo morala hoditi še na veliko terapij, razgibavanj … če bo sploh pomagalo, da bo ponovno lahko hodila. A doma ji je vse lažje. Ob sebi ima najbližje, ki ji vsak dan pomagamo. Je tudi že bolj dobre volje. Se pa še vseeno zelo boji dolgih voženj z avtomobilom.
Šele sedaj sem videla, da sestrična ne more delati takšnih stvari kot jaz. Kako sem lahko srečna in moram se zavedati, da sem na cesti tudi kot pešec še bolj pazljiva.
Žana Rizmal, 7. a
DOM
Sestaviš, zgradiš hišo
zgradiš blok,
streljaš lok.
Zakaj pa ne?
Odrasteš – imaš nov dom.
Ostariš – imaš dom – nenavaden dom –
dom za starejše.
Zapustiš vse …
Zakaj le?
Zakaj pa ne?
Otroci skrbijo zdaj zase,
samo obiskujejo te še.
Težko je zapustiti dom,
čeprav le zdravje zdaj pomembno je.
Julija Pongrac, 7. b
MOJA TETA JE INVALIDKA
V soboto je bil lep sončen dan. Odločili smo se, da gremo na Sele. Tam je doma moj bratranec z družino.
Ko smo prišli k njim, ko so oni že pridno delali. Tudi mi smo jim pomagali pobirati jabolka in stiskati sladek sok. Pri njih doma je tudi starejša sestra, ki je invalidka. Pred leti je imela prometno nesrečo. Zaradi hudih poškodb je sedaj na invalidskem vozičku. Je vesela gospa, ki tudi rada pomaga pri hišnih opravilih. Ko drugi delajo na polju, ona skuha kosilo. Tudi šiva in lika perilo. Ker je bil lep sončen dan, je tudi ona pomagala na vrtu. Matevž je izpulil kole, na katerih je rasel fižol, ona pa je obirala stroke. Pri trganju fižola smo pomagali tudi mi otroci. Pokazala nam je, da moramo ločiti suh fižol od svežih zelenih strokov. Med delom nam je pripovedovala zgodbe iz svojega otroštva. Povedala nam je, kako so včasih ročno trgali koruzne storže s koruzne slame. Metali so jo v velike pletene koše. Fantje pa so jo nosili in sipali na voz. Ko je bil voz poln, so ga s konji odpeljali na domov. Razsipali so jo na skedenj. Ko je bila koruza suha, so povabili vse sosede in sorodnike na kožuhanje. Pri delu so se tudi zabavali. Mladim fantom in dekletom so pod obleke nadevali šopine. To so suhi listi, ki so jih odtrgali od koruznega storža. Po končanem delu jih je gospodinja pogostila z dobro hrano. Prišel je tudi harmonikar. Čeprav so bili utrujeni, so se veseli in plesali do jutra. Tako so si pomagali pri vseh težjih kmečkih delih, predvsem pa so se veliko družili.
Otroci smo pridno obirali fižol in jo z zanimanjem poslušali. Košare so bile že polne, zato smo jih odnesli na teraso, potem pa se takoj vrnili k teti. Posedli smo se okrog nje. Tudi mala Pia je bila z nami. Zlezla je k teti na voziček, ker je navajena, da jo večkrat čuva in vozi po hiši. Teta je začela peti in z njo smo zapeli tudi mi. Naučila nas je nekaj novih pesmic. Lepo smo se imeli v njeni družbi. Tudi Pia se je dobro počutila, saj je sladko zaspala v njenem naročju. Videla sem, da je bila srečna tudi teta, ker je z nami preživela lep dan. Bila je nasmejana, toda v nekem trenutku je utihnila in se zresnila. Takrat nam je povedala, kako je bilo, ko se je nekega dne vračala iz službe. Hodila je ob robu ceste in na ovinku jo je dohitel tovornjak. Zapeljal je na rob ceste in jo zadel. Padla je po cesti. Ničesar drugega pa se o nesreči več ne spominja. Prebudila se je v bolnišnici in tam so ji povedali, kako hudo je poškodovana njena hrbtenica. Najhujše pa je bilo, ko je zvedela, da nikoli več ne bo mogla hoditi. Zelo se mi je zasmilila in šlo mi je na jok. Vendar ko sem v njenih očeh zopet opazila nasmeh, sem se potolažila. Zaupala nam je, da je kljub nesreči zdaj srečna, ker je lahko s svojo družino. Rada jim pomaga, kolikor more in se z njimi veseli.
Teta nas je naučila, da nikoli ne smemo obupati ter da se moramo veseliti tudi drobnih stvari. Z dobro voljo lahko vsak trenutek veselo in lepo preživimo.
Ko smo se zvečer vračali domov, sem veliko razmišljala o njej, predvsem pa sem se že spraševala, kdaj bomo zopet šli k njim na obisk.
Taja Štraser, 7. a
INVALIDI
Na štirih kolesih sedi
in skoraj vedno molči.
Hodil, tekal, plesal bi,
a lahko samo sedi.
Gluhi, spretni skoraj vsi,
glasbo radi bi poslušali.
V nedeljo, sredo, petek …
domov bi radi šli –
sorodnike obiskali,
z njimi pokramljali.
Jasmina Šantl, 7. b