NIKOLI SE NE BI NAUČILI BITI POGUMNI IN POTRPEŽLJIVI, ČE BI BILO NA SVETU SAMO VESELJE.
Helen Keller (1880–1968), slepa, gluha in nema pisateljica
Tudi letos so učenci OŠ Muta sodelovali v pedagoški akciji, s katero ZDIS obeležuje 3. december, mednarodni dan invalidov. Pedagoška akcija obravnava problematiko invalidov, s katero želi spodbuditi otroke in mlade, da na to temo tudi ustvarjajo. Ob tem pa spoznavajo posebne potrebe invalidov, njihove pravice in možnosti vključevanja v družbo ter razmišljajo, kako pomembno je, da se obnašajo varno, da ne pride do nesreč in invalidnosti.
Učenci od 6. do 8. razreda so pisali pesmi in prozna besedila na razpisane teme, in sicer: Invalidi in ljudski običaji v Sloveniji, Kaj lahko naredim za boljše odnose (lepa dejanja, solidarnost, empatija) ter Invalidi in letni časi. Napisali so kar nekaj zanimivih prispevkov, ki smo jih poslali na natečaj.
V šoli pa smo ta dan dodatno obeležili z razstavo vseh prispevkov ter s posebno radijsko oddajo, ki jo je pripravil šolski radio ČI-ČI pod mentorstvom učiteljice Majde M. Lesjak.
S tem smo tudi mi prispevali svoj delež k praznovanju mednarodnega dneva invalidov.
Mentorica Franja Razdevšek
POMOČ
So takšni kot mi –
veseli, nasmejani, kdaj žalostni …
A potrebujejo več pomoči.
Jih kdaj spregledamo, jih izzivamo,
ne mislimo in ne razmislimo,
da lahko počnejo različne stvari.
Nam je mar za njih?
Potrebujejo pomoč?
Ne čutimo njihovega trpljenja,
ne čutimo njihovega veselja?
Invalidi lahko postanemo tudi mi,
zato se ne obračajmo stran
– pomagajmo jim vsi.
Julija Pongrac, 8. b
MOJA SLABOVIDNOST
Ime mi je Tia in sem stara 12 let. Obiskujem 7. razred osnovne šole. Ko sem bila še dojenček, sem videla samo svetlobo. Rodila sem se namreč s sivo mreno. Pri treh mesecih sem že bila na operaciji enega očesa, kjer sem dobila umetno lečo. Pri šestih mesecih so mi operirali še drugo oko. Po operaciji sem nosila očala, saj so zdravniki rekli, da bom bolje videla.
Preden sem začela obiskovati osnovno šolo, sem bila spet na pregledu pri okulistu. Ugotovili so, da je moj vid zelo slab in da bom pri pouku potrebovala pomoč. V Ljubljano sem morala iti na posebno testiranje, kjer so mi določili, kakšno pomoč potrebujem in katere prilagoditve mi bodo ustrezale.
Vsa leta imam v šoli različne prilagoditve. Pri pisanju nalog imam podaljšan čas za reševanje, namesto testov lahko odgovarjam tudi ustno. Učitelji mi morajo teste prilagoditi. Naloge morajo biti na rumenih listih, pisava mora biti zelo povečana, besedilo mora biti levo poravnano … Da mi je učenje olajšano, uporabljam različne pripomočke. Pri pouku imam posebno tablico, računalnik in lupo. Uporabljam tudi namizno led lučko, da si lahko osvetlim zvezek in učbenike. Vedno imam polne roke, ko se selimo iz učilnice v učilnico (tablica, lučka …) in kup opravkov, preden se začne pouk. Pri pouku sedim v prvi klopi, kjer si najprej priklopim lučko, si pripravim tablico, zvezek, učbenik. Pri športni vzgoji imam posebne žoge, saj klasičnih ne vidim dobro. Večkrat se mi je že zgodilo, da sem žogo spregledala, ko je »priplesala« proti moji glavi. Težave imam skoraj pri vseh športih: plavanju, smučanju, nogometu, košarki … Po vsej šoli imam stopnice označene z rumenimi trakovi, da se lažje znajdem in ne zaidem v napačen razred😊
Večkrat pa sem tudi žalostna, ker bi rada videla kot moji sošolci. Sem pa vesela, ker so se me že navadili in me sprejmejo takšno, kot sem. Včasih imam občutek, da je kdo ljubosumen name, ker imam prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja. Vendar mi tudi zelo radi pomagajo, predvsem sošolke. Če mi tablica kdaj ponagaja, so strpne in si vedno vzamejo čas, da mi priskočijo na pomoč. Težave imam pri branju knjig za domače branje, saj še niso vse v avdio obliki, da bi jih lahko poslušala. A mi priskočijo na pomoč tudi učitelji. Včasih beremo skupaj, berejo mi tudi sošolke, pa tudi mama, kadar ima čas. S skupnimi močmi mi na koncu vse uspe.
Vsakih štirinajst dni me na šoli obišče tiflopedagoginja Anja. Vsak teden imam še po eno uro dodatne strokovne pomoč pri matematiki in svetovalni delavki.
Enkrat na leto moram iti na pregled k okulistu. Lani so mi priporočili, da bi uporabljala belo palico, saj so ugotovili, da globine ne zaznam najbolje. Nisem je še uporabila, saj imam občutek, da se še dokaj dobro znajdem.
Sem pa vesela in ponosna, ker grem vsako leto v sosednjo šolo prvošolčkom predstaviti slabovidnost. Zelo so radovedni in veseli mojega obiska.
Zelo rada se pogovarjam. Včasih si dan v šoli kar malo podaljšam (kadar čakam mamo, da pride po službi po mene) in »pomagam« kakšni učiteljici pri dežuranju. Takrat se res naklepetam in zabavam.
Mi je pa težko pozimi in kadar je slabo vreme. Takrat ne vem, ali je vse prekrito s snegom ali pa je tako gosta megla. Zato imam najraje poletje.
Doma rada pomagam mami pri hišnih opravilih. Odnesem ji smeti, pospravim posodo, svojo sobo … Mama pa mi je zaupala tudi kuhanje preprostih jedi, čeprav …😊 nekajkrat je od štedilnika že »priplaval« vonj po zažganem.
Imam pa eno samo željo, ki jo bom zaupala tudi vam – da bi se mi vid kdaj izboljšal.
Tia Križovnik, 7. a
NAŠ SOSED
Predstavila bom vam našega soseda.
Ime mu je Dominik, kličemo pa ga Minči. Star je 88 let. V svoji mladosti je preživel veliko hudega, tudi 2. svetovno vojno. Pogosto nam pripoveduje, kako hudo je bilo takrat, saj so bili večkrat lačni. Svojo službo je opravljal na »gozdni«. Včasih so delali v gozdu vse na roke. S sekirami so podirali drevesa, klestili veje, ročno žagali hlode … Gozdove so tudi pogozdovali, sadili so smreke, jelke, bore, jesene in druga drevesa. Po dolgih letih težkega dela se je upokojil.
Kljub temu da je že utrujen, si vedno najde delo. Vsa leta skrbi za vrt in drva. Izdeluje pa tudi »krušenke«, to so pletene posode za kruh, ki jih uporabljamo za peko kruha še danes tudi pri nas doma. Zelo rad nam priskoči na pomoč pri delu na polju in na travniku. Njegova žena zaradi bolezni živi pri hčerki. On pa živi s sinom Dominikom. Zelo rad ima živali. Vsak dan si najde kakšno delo okrog hiše, da mu ni dolgčas. Vendar pa zaradi starosti tudi on kdaj potrebuje pomoč. Zato mu tudi jaz včasih pomagam pri spravljanju drv, on pa mi ponudi pecivo in sok.
Vedno je nasmejan in dobre volje.
Špela Gerhold, 7. a
