SLOVO OD DEVETOŠOLCEV
Ni lepšega, kot videti, kako se na šolskem igrišču prvošolček razveseli devetošolca in mu veselo steče v objem. Ne, ni njegov brat ali sestra, tudi ne sosed. Poznata se iz šole. Kako je to mogoče?
Da, na naši šoli je to mogoče!
Se spomnite svojih prvih dni pouka, ko ste prestrašeni in čisto majčkeni stali na hodniku šole? Koga ste se najbolj bali?
Seveda, tistih visokih fantov in deklet, ki so z glavami segali skoraj do vrha podbojev.
A pri nas na šoli je drugače, za kar poskrbimo že kar prvi teden pouka. Z različnimi dejavnostmi z imenom » Z roko v roki«, ki potekajo skozi vso šolsko leto, omogočimo prvošolčkom veliko druženja z devetošolci in s tem prijetno vključevanje v šolski prostor.
Tako so v tem šolskem letu devetošolci že drugi dan obiskali prvošolčke, jih v oktobru sprejeli v šolsko skupnost, šli z njimi pri športni vzgoji na sprehod, skupaj z njimi zajtrkovali na dan tradicionalnega slovenskega zajtrka, jim pripravili adventni koledar z zanimivimi nalogami, si s prvošolci izmenjali novoletna darilca, se družili na pustovanju, skupaj so pripravili točko za prireditev ob materinskem dnevu, ob mednarodnem dnevu knjige so jim brali knjige ter se družili z njimi tudi pri urah angleščine in podaljšanega bivanja.
Lepo, ali ne?
Vse, kar so skupaj počeli tekom leta, je privedlo do tega, da so se prvošolčki nanje navezali in z njimi stkali prijateljske vezi. Zato smo se odločili, da se ob zaključku njihovega osnovnošolskega šolanja od devetošolcev poslovimo na način kot to znajo prvošolci.
Z velikim veseljem so jih v sredo, 12. 6., povabili na kratko dramatizacijo Prodajamo za gumbe, ki so jo pripravili v svojih učilnicah. Z malo treme pred skoraj odraslo publiko so brezhibno odigrali svoje vloge ter se jim tako zahvalili za pozornost, pomoč in prijateljstva, ki so jih bili deležni čez vso šolsko leto.
Na koncu so jim prvošolčki z drobnimi darilci »kamenčki sreče« zaželeli veliko sreče in uspehov v srednji šoli.Tudi devetošolci niso prišli praznih rok. Za prvošolčke so pripravili seznam zabavnih počitniških nalog.
Po skupnem fotografiranju so se z objemi in nasmehi poslovili drug od drugega.
Mislite, da je bilo to dokončno slovo? Nikakor! Prepričana sem, da bodo tudi srečanja izven šolskih prostorov še dolgo ostala topla in iskrena.
Zapisala: Milena Repnik
