V sredo, 22. 9. 2021, smo imeli sedmošolci dve uri slovenskega jezika v naravi. Peš smo se odpravili ob polju proti Dobravi. Na križišču proti strelišču in drevesnici smo se ustavili. Učiteljice so nam naročile, da se postavimo v vrsto glede na mesec rojstva. Pri tem smo morali biti čim bolj tiho in se sporazumevati z očmi in gibi. Nato smo morali v desno roko prijeti vrvico, levo roko pa smo morali položiti na ramo sošolca pred seboj.
Zatem so nam učiteljice z ruticami zavezale oči, da nismo videli ničesar. Opozorile so nas, da moramo biti popolnoma tiho. Nato nas je razredničarka z vrvico vodila po poti skozi gozd.  Bilo me je strah, saj nisem vedela, kje sem hodila. Zelo sem morala biti pozorna na sošolca pred seboj, da se nisem spotaknila. Težko je bilo biti ves čas tiho.  Če je kdo kaj spregovoril, smo se ustavili. Skušali smo slišati tišino, kar je bilo zelo težko, saj so od ceste kar naprej prihajali zvoki avtomobilov in drugih vozil. Ko smo prispeli na travnik blizu drevesnice, smo si lahko rutice odvezali. Mislili smo, da smo hodili samo nekaj minut, vendar je trajalo bolj dolgo. Učiteljica nas je spraševala, kako smo se počutili in kaj vse smo slišali. Čeprav smo hodili tiho, nismo mogli slišati tišine, saj je s ceste nenehno prihajal hrup od avtomobilov.    Nato smo prebrali pesmico Daneta Zajca Pivci tišine. Pesmica je zelo zanimiva in  mi je zelo všeč. Všeč mi je pesnikovo razmišljanje, da so nam avtomobili popili tišino, zato tišine sploh ni več, kar pesnika zelo skrbi.  To smo doživeli tudi sami, saj smo se trudili biti tiho, a tišine nismo »slišali«. V pesmi nam je sporočil, da bi morali bolj skrbeti za okolje.
Ob pesmi smo se preizkusili tudi v recitiranju. Vsak je poskušal pesem čim bolj doživeto prebrati.
Zatem smo se počasi odpravili nazaj proti šoli (žal ne ob vrvici in z zavezanimi očmi).
Ti dve uri pouka v naravi sta mi bili zelo všeč in zelo si želim, da bi jih bilo še več.

                                                                                                             Neža Smolar Placet, 7. a

V sredo, 22. 9. 2021, smo se učenci 7. razreda v okviru ETM pri pouku slovenskega jezika odpravili na pot proti Dobravi. Spremljale so nas učiteljice Lucija Topler, Franja Razdevšek in Majda M. Lesjak. Na poti so nam z rutami zavezale oči in nam dale vrv, da smo se je držali. Naš razred je vodila učiteljica Franja Razdevšek, b-razred pa učiteljica Majda. Med potjo se je zgodilo, da je kateri od učencev spustil vrv. Takrat mu je učiteljica Lucija priskočila na pomoč.
Zelo smo morali paziti, da se nismo spotaknili ali se zaleteli v sošolca pred seboj. Bilo pa je tudi zabavno hoditi z zavezanimi očmi in mimo ovir, ki jih je izbrala učiteljica. Po 10 minutah smo prispeli  do travnika pred drevesnico Omorika, kjer smo si lahko rutice odvezali, učiteljice pa so nam razdelile pesmico Daneta Zajca Pivci tišine.

DANE ZAJC: PIVCI TIŠINE

Pivci tišine zvočni,
rožljajoči, s trobljastimi glasovi,
s pločevinastimi trebuhi,
s cevastimi izpuhi,
žejni z žejnimi glasovi
so napadli tišino.

 

Popili so jo ogromne količine.
Brez mere so se z njo mastili,
obrali so jo, do kosti so jo obžrli.
Ko so se najedli, ko so se napili,
so tišino še v sode nalili.
Odpeljali so jo od nas,
polni tišine, debeli čez pas.
Zdaj naša dežela
je zvočna dežela.
Zvoki se razmnožujejo,
se nam v glave naseljujejo.
V hišah se drenjajo,
gozdove načenjajo
vriskajoče, pojoče, žvenketajoče in hrupno,
zato še sam vpijem: »Obupno! Obupno!«

Po skupinah smo to pesem večkrat recitirali. Na koncu pa smo jo predstavili tudi celemu razredu. Bilo je zelo zabavno in je prehitro minilo. Tudi domov bi radi odšli z zavezanimi očmi, vendar je bilo premalo časa. Vsem se je zdel pouk v naravi zelo zanimiv. Zato smo z učiteljicami sklenili, da bomo to naredili še večkrat. Tudi, če ne bo tedna mobilnosti.

                                                                                    Žan Štifter, 7. a

POUK SLOVENŠČINE V GOZDU

Uro slovenščine smo izvedli v naravi. Najprej smo se odpravili peš do gozda. Učiteljice so nas postavile v vrsto ter nam zavezale oči z ruto. V rokah smo držali vrv, da smo vedeli, kje hodimo. V tišini smo hodili po gozdu.
Prispeli smo na travnik, kjer smo si odvezali oči. Pogovorili smo se o tem, kaj smo slišali in kako smo se počutili, ko nismo vedeli, kam gremo. Učiteljica nam je dala list s pesmijo Pivci tišine. V skupinah smo morali zabavno, doživeto in zelo glasno brati pesem, da smo preglasili pivce tišine. Ko so vse skupine odrecitirale pesem, smo jo vsi skupaj odrecitirali še enkrat.
Pesem govori o tišini in kako so jo pivci tišine ukradli. Pesnik je bil jezen, da so pivci tišino ukradli, zato je v pesmi to tudi povedal.
Počasi smo se odpravili  nazaj proti šoli. Ugotovili smo, da so pivci tišine vozila, ki nam kradejo tišino. Upam, da bomo še večkrat imeli takšen pouk, saj je bil zelo zabavno.
                                                                                              Žana Gerdej Fras, 7. b


 

Dostopnost